December: decem – deseti – tako so Rimljani po starem koledarju imenovali deseti mesec. Po naročilu Julija Cezarja pa so rimski zvezdoslovci popravili star koledar in mu na začetek dodali še dva meseca, januar in februar, in tako deseti mesec ni bil več deseti. Še vedno pa je bil prazničen in takšen je še danes! Običaji, šege in prazniki so se da danes v neki meri ohranili in jih lahko v določenih delih Štajerske še vedno zasledimo!
»Volčje noči«, božični krheljak in prebiranje semen
Štajerski božični običaji
Trije božiči
Na Štajerskem poznajo tri svete večere, ki so dobili kratko ime trije božiči: prvi božič je 24. december, drugi je na staro leto (31. december) in tretji večer pred praznikom svetih treh kraljev (5. januar). Na te večere je družina opravila pomembnejša stara obredja: pokropila domačijo z blagoslovljeno vodo in jo pokadila z dimom svetega ognja.
Božični kruh – štajerski krhljak
Od vseh prazničnih kruhov je imel največjo čarodejno moč prav božični. Na Štajerskem so mu rekli štajerski obredni kruh ali krhljak, tudi sadni kruh. Kos tega kruha je dobil vsak član družine, tudi živina – prinašal je srečo v hišo, staršem zdravje, otrokom hitro rast, dekletom ženina, živini debelost, od hiše je »coper odganjal« ter varoval domačijo pred strelo in tatovi.
Na mizi tudi semensko žito, voda in ključi
Poleg božičnega kruha je moralo biti povsod na mizi tudi semensko žito – za dobro letino, voda – da v prihodnjem letu ne bo ne suše ne poplave, ter ključi od hišnih vrat – za varnost domačije. Morda je izročilo zapovedovalo tudi žehtar(posoda za pranje perila), sekiro, kravji zvonec in še marsikaj na božični mizi ali pod njo.
Jaslice – ponos vsake domačije
Jaslice so prišle k nam in v domove šele v 19. stoletju, pred tem so bile le v cerkvah in še tam od 17. stoletja naprej. Imele so častno mesto v bogkovem kotu, ki je bil vedno nad družinsko mizo. Ker pa je tam bilo premalo prostora, so se sčasoma preselile na mizo. Doma izdelane jaslice so postajale ponos vsake domačije.
Štajerski novoletni običaji
»Volčje noči«
Tesnobne dneve največje teme in mraza med 24. decembrom in 6. januarjem so naši davni dedje imenovali »volčje noči«, verjeli pa so, da imajo v času slabotnega sonca starodavna zla bitja največjo moč. Štajerska je tako vsako leto znova trepetala pred njimi, ljudje pa so se jih branili na različne načine. Haložani so recimo na božični večer zabijali vrata hlevov, da čarovnice niso mogle do živine. Tudi smrekove ali borove vejice so bile dobra obramba.
»Tepežni dan« za srečo in zdravje
28. december je bil težko pričakovan otroški praznik. Otroci so bili tega dne že navsezgodaj na nogah, saj niso mogli dočakati, da bodo vzeli v roke leskove šibe in z njimi natepežkali najprej mater in očeta, nato pa odbrzeli po vasi od hiše do hiše in med glasnim rompompomom tepežkali ostale. Vsak, ki so ga otroci natepli, je imel dolžnost polniti otroške malhe s krhlji, orehi, s koščki kruha in potic.
Vraže o obiskih, prebiranje semen in otresanje snega
Na novoletno jutro ženska ni smela biti prvi obisk pri hiši, ker je to prinašalo nesrečo. Da bi v prihodnjem letu sadno drevje dobro obrodilo, je kmet na novoletno jutro z njega otresel sneg. Kmečka gospodinja pa je na prvi dan novega leta prenehala odpirati skrinje v kašči, kot je to delala v božičnem času, da je v skrinjo priklicala božji blagoslov. Sedla je k skrinji z žitom in ga prebirala, le najboljše zrno je izbrala za seme.
