Božična Vilija

Popoldne in zvečer pred Božičem so v Istri imenovali »božična vilija/bilija«, kar izhaja iz latinščine ''vigilia'' in pomeni bedenje. V Istri so hodili vaščani na ''božično bilijo'' blagoslavljat hiše in vse, kar so poleg hiše imeli. Zvečer so skupaj molili in se udeležili polnočnice, medtem ko se je za božič zbrala le širša družina na prazničnem kosilu.

Tradicionalna kulinarika v času božiča

Večer pred božičem, na ''vilijo'', so Istriani jedli postne jedi, brezmestne mineštre, fritule, zelje, polento, ribe in bakala (ti. Polenovka), ohrovt s česnom in ''fritule''- miške iz kvašenega testa z rozinami, pečene v olju. Za božično kosilo pa so si privoščili ostale praznične jedi, predvsem svinjino, saj je bil čas kolin in malo boljši kruh, imenovan ''poprtnak'', ime je dobil, ker so ga pokrili s prtom, saj je moral zdržati do praznika sv. treh krajev. Znane so bile tudi ''bovške krafe'', to so krofi polnjeni s suhim sadjem, hruškami, kutinami in jabolki.

Brin in kartolina

V istrskih vasicah jaslic ni bilo, saj si jih niso mogli privoščiti. Jaslice so imele le cerkve in kakšne bogatejše meščanske hiše. Največkrat so vaščani imeli ''kartolino'', to je klasična razglednica z motivi svete družine, ki so jo postavili na lepo mesto na kredenci ali na viden kotiček z razpelom, ki so ga okrasili z zelenjem. Za božično drevesce so urezali brin in ga okrasili s suhimi krhlji jabolk, hrušk, kakijev, kutin, pomaranč, z orehi in karamelami. Vsaka hiše je obvezno prižgala ''lumin'', to je bila doma narejena tekoča sveča, iz domačega olja, pomešanega z vodo, s stenjem, zataknjenim v košček plute.

Blagoslovljenje je imelo velik pomen.

Na božični večer se je zbrala družina, da je lahko oče prižgal ogenj, nanj so dali blagoslovljeno oljčno vejico, ki je lepo dišala. Mama je potem s to vejico in kropilnikom z blagoslovljeno vodo obšla vse prostore v hiši in zunaj nje. Ob tem so molili rožni venec in peli božične pesmi. Vaščani so verjeli, da jim tovrstni blagoslov prinaša dobro letino in jih varuje pred zlom. Dan po božiču, na sv. Štefana, so vaščani nesli k maši blagosloviti sol, ki so jo dajali živini in so z njo konservirali meso, saj je bil pred božičem čas za koline.

Portoni okrašeni z zelenjem

Gospodarji hiš so na božični večer vhode v hiše, v istrskem narečju imenovani portoni, okrasili z zelenjem, natančneje z oljčnimi, lovorjevimi in rožmarinovimi vejicami. To zelenje naj bi odganjalo zle duhove.

Svetloba tlečega čoka

Večer pred božičem so na ognjišče položili hrastov čok oz. božični panj, da je počasi tlel in tako neprekinjeno oddajal svetlobo. Nekateri so mu tudi žrtvovali jedi in pijačo. Valvasor v svojih delih prav tako omenja, da ''dadó štoru polno žlico od vsake zelenjadi ali juhe in košček vsake druge jedi.'' Zažig božičnega panja/čoka naj bi pomagal oslabljenemu zimskemu soncu in mu dal toploto. Simboliziral je premoč svetlobe nad temo, zimo, hudim in zlom, dobrega nad slabim in zato tudi Jezusovo rojstvo.

Tepežnica na zadnji dan v letu

Na predvečer silvestrovega so bili obredni obhodi, ki so jih v Istri poimenovali tepežnica. Domnevno naj bi šlo za spomin na Herodov pomor dečkov v Betlehemu. Tako so tepežniki v obrednem obhodu po hišah tepežkali s šibo ali korobačem, s čimer naj bi prenesli življenjsko moč na človeka. Če je hišo obiskal otrok tepežnik, ga je bilo potrebno obdarovati. Nekateri so ''tepli'' tudi trte v vinogradu za dobro letino.

Koledniške pesmice

Še en skupinski obredni obhod hiš, tokrat v skupini pevskega zbora, ki je za novo leto hodil od hiše do hiše in pel posebne koledniške pesmice ter vnašal veselo melodijo po celi vasi.

Vedeževali in prosili za dobro roko

Nekoč niso poznali Silvestrovanje, kot ga poznamo danes. Na Silvestrovo so tradicionalno vedeževali. Na prvi dan novega leta pa do sv. treh kraljev, so otroci hodili od hiše do hiše in prosili za "dobro roko", kar je pomenilo, da so voščili in zaželeli dobro letino. Vaščani so obiskovalce obdarili z orehi, lešniki, mandeljni, pomarančami, suhimi figami, rožiči in drugimi dobrotami. Otroci pa so v zahvalo vzkliknili "Buh dej hlete već!", kar je pomenilo: ''Bog daj prihodnje leto več''.