Ob koncu 13. stoletja je ta trg postal osrednji piranski trg, v drugi polovici 19. stoletja pa je dobil podobo, ki jo nosi še danes. Tako so zasuli mandrač in nastala je prostorna tržna ploščad, okoli katere so zgrajene vse pomembne stavbe v Piranu, se pravi občinska in sodna palača. Trg obdajajo tudi številne meščanske stavbe, ki pa so žal izgubile svojo prvotno obliko. Z izjemo ene čudovite gotske stavbe, ki je danes znana pod imenom Benečanka.

Trg je seveda poimenovan po slovitem in mednarodno priznanem domačinu, violinistu in skladatelju Tartiniju, ki je ime rojstnega kraja ponesel v širni svet.

Tartinijeva rojstna hiša sodi med najstarejše hiše v Piranu. V mestnih listinah lahko preberemo, da jo že leta 1384 omenjajo kot gotsko stavbo Casa Pizagrua. Kasneje je bila zgradba predelana v neoklasicističnem slogu, nazadnje pa je bila prenovljena v letih med 1985 in 1991.

Danes je v hiši sedež Skupnosti Italijanov, skupnost je tudi lastnica te hiše. V njej potekajo številne kulturne prireditve, razstave ter umetniške delavnice. Seveda v hiši ne manjka tudi Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je za seboj zapustil sam Tartini. Tu si lahko v miru ogledate Tartinijevo posmrtno masko, violino, bakrorez z upodobitvijo Tartinijevih sanj pa tudi Tartinijev portret v olju. Še posebej je zanimivo Tartinijevo pismo slavni violinistkiin Tartinijevi učenki Maddaleni Lombardini.

Mestno jedro je bilo po vsej verjetnosti obzidano že v 7. stoletju. Nato se je obzidje pomikalo proti jugovzhodu, znotraj obzidja pa so se pojavljale vedno nove četrti. Največji del ohranjenega obzidja sodi v čas 15. do 16. stoletja, postalo je del srednjeveške mestne strukture. Prav posebno zgodovinsko vrednost pa ima ostanek obzidja na pobočju Mogrona.

Samostan Sv. Frančiška je bil po vsej verjetnosti ustanovljen že pred letom 1301. Takrat se je namreč že začela izgradnja cerkve. Prvotno je bil samostan zgrajen v gotskem slogu in pritličen, kasneje pa so ga prenovili in povečali. V 17. in 18. stoletju je v samostanu živelo okrog 11 patrov ter 10 redovnih bratov. Pomagali so voditi številne šole, imeli so tudi šolo za redovne kandidate in glasbeni oddelek. Tu naj bi svoje osnovno glasbeno znanje pridobil tudi sam Tartini.

Akvarij se nahaja ob notranjem mandraču piranskega pristanišča, in sicer na Kidričevem nabrežju 4. Ustanovili so ga že leta 1964, s polno paro pa je začel delovati nekaj let kasneje. Ponaša se s 3 bazeni, ki so 100, 300 in 2000 litrski. V njih si lahko ogledate kar 200 različnih morskih živali. Omenimo naj navadno hobotnico, navadne špare, pisane ustnače, zobatce, babice, glavače, veliko kirnjo in še bi lahko naštevali. Seveda v akvariju ne manjkajo tudi številne alge.

Ustanovljen je bil leta 1954, predstavlja pa muzej za zgodovino pomorstva na Slovenskem. Sedanji naziv po heroju Sergeju Mašera je dobil nekoliko kasneje, leta 1967. V muzeju lahko izveste zanimive stvari o slovenski pomorski preteklosti, ima pa tudi arheološko zbirko o pomorskih poteh in trgovini. Ne manjka tudi zbirka naselbinskih ostankov iz kopnega in iz morja. Posebna etnološka zbirka prikazuje postopek pridobivanja soli.

Soline so nastale v letu 804, obsegale pa so soline Fazan v Luciji, manjše Strunjanske soline ter največje Sečoveljske soline. Preko kulturne dediščine Piranskih solin lahko spoznamo življenje in delo solinarjev. Od nekdanjih številnih solin v Tržaškem zalivu sta se žal ohranili le tisti v Sečovljah in Strunjanu, zato sta izrednega pomena.

Cerkev je iz 17. stoletja in ima bogato baročno okrašeno notranjost, ponaša pa se seveda tudi z zanimivim kipom Sv. Jurija v boju proti zmaju. Za oltarjem v cerkvi pa je svoje mesto našel tudi največji zaklad Pirana, in sicer razpelo Križani iz 14. stoletja. Vredno ogleda.

Središče stare Punte predstavlja prav Trg 1. maja, ki se je včasih imenoval Stari trg. Zanimivo je dejstvo, da se nanj stekajo vse glavne mestne ulice. Vse od 13. stoletja je bil Stari trg upravno središče, tu je stala tudi stara mestna palača. Na trgu stoji zanimiv kamnit zbiralnik deževnice, ki so ga zgradili po hudi suši leta 1775. Zbiralnik se ponaša z dvema kipoma. Prvi drži ribo, drugi pa posodo. Dandanes je trg priljubljeno zbirališče otrok, saj se na njem vrstijo glasbene, plesne in gledališke prireditve.

Ko so Benečani v 13. stoletju prišli v Piran, so zunaj takratnega obzidja zgradili mestno hišo. Le-ta se je takrat lahko pohvalila z izrazitim romansko-gotskim videzom, saj je bila njena fasada polna vzidanih grbov ter takšnih in drugačnih napisnih plošč. Zgradbo so porušili leta 1877, pri tem pa so se poslovili tudi od nadhoda, ki je takrat povezoval nekdanjo Ložo.

Nova občinska palača je bila zgrajena dve leti pozneje. Ponaša se s kamnito figuro leva z odprto knjigo, in sicer kot spomin na Serenissimo in staro Mestno hišo. Kot zanimivost naj povemo, da je tak beneški lev z odprto knjigo vzidan na številnih pomembnih mestnih stavbah. Če je bila knjiga odprta, je vladal mir, zaprta knjiga pa je pomenila vojno. V atriju mestne palače si lahko ogledate tudi vzidane napisne plošče z nekaterimi grbi iz stare Mestne hiše. Opazite lahko tudi poligonalni kamen s količinskimi merami.

Stara mestna loža je stala na mestu, kjer danes stojijo Obalne galerije. Povezana je bila tako z Mestno hišo, kot tudi s cerkvijo Sv. Jakoba. Če pobrskamo po zgodovini, bomo lahko ugotovili, da je bil v Loži urad kataverjev, ki so varovali občinsko premoženje. V Loži so se seveda zbirali številni mestni veljaki.

Prelepa rdeča zgradba se nahaja na križišču IX. korpusa in Tartinijevega trga. Nedvomno predstavlja najlepši primer beneško-gotske arhitekture v Piranu. Zgradili so jo v davnem 15. stoletju, pohvali pa se lahko tudi s tem, da je najstarejša ohranjena stavba na Tartinijevem trgu. Ponaša se z čudovito oblikovanimi arhitekturnimi členi in bogatim kamnitim okrasjem. Na stavbi še prav posebej izstopa gotski balkon.

V stavbo je vzidana tudi kamnita plošča s stoječim levom, pod njim pa se nahaja napis »Lassa pur dir« (Pusti, naj govore). Legenda pripoveduje, da se je bogat beneški trgovec zaljubil v prelepo Pirančanko in ji v dokaz ljubezni zgradil prav Benečanko. Ker so ju ljubosumni Pirančali obrekovali po dolgem in počez, sta si omislila že omenjen napis pod levom.

Na mestu, kjer je v 14. stoletju stal Fontik, ki je bil skladišče za žito in moko, danes stoji sodna palača. Za njeno gradnjo sta bila zadolžena Giuseppe Moso in Enrico Nordio. Stavbo so večkrat prenovili, o čemer govorijo številne napisne plošče, ki so vzidane na stavbo.